Svetlobno onesnaževanje je dvig nivoja naravne osvetljenosti okolja, ki ga povzročajo umetni viri svetlobe. Lahko ga definiramo tudi kot nekontrolirano uhajanje svetlobe iz umetnih virov izven cilja osvetlitve. Še posebej tisto, ki je usmerjeno nad vodoravnico.

Posledice so žarenje nočnega neba nad mesti, bleščanje, vsiljena svetloba, zmanjšana nočna vidljivost in nepotrebno trošenje energije. Končna posledica je vedno bolj osvetljeno nočno nebo, posledično izginjanje zvezd in izginjanje noči kot naravne danosti. Svetlobno onesnaževanje negativno vpliva na biosfero, moti selitve ptic, ogroža kolonije netopirjev, moti gnezdenje želv ter ogroža številne vrste žuželk, od katerih spada mnogo vrst k pomembnim opraševalcem. Ogroža tudi zdravje ljudi, predvsem tvorjenje melatonina v nočnem času. Posledice so nespečnost, debelost, raka dojk in prostate. 

Svetlobno onesnaževanje opazimo kot: 

- bleščanje - poslabšano vidno zaznavanje zaradi zaslepitve z močno svetlobo.

- svetenje preko mej zemljišča. Najbolj moteče je, ko ponoči sveti skozi okna v spalnice.  

Kaj lahko storimo? 

• zunanje svetilke naj bodo postavljene samo na mestih KJER je to potrebno, samo TAKRAT, ko je to potrebno in Z JAKOSTJO, ki je potrebna! Pretiravanje z razsvetljavo ima številne negativne posledice za človeka in okolje.
• zahtevamo boljšo ulično razsvetljavo. Tako, ki je zasenčena in sveti le navzdol na tla, kjer svetlobo potrebujemo! Nezasenčene ali slabo zasenčene svetilke imajo velike svetlobne izgube (svetijo v nebo), so energetsko potratne in onesnažujejo okolje.
• v nočnem času (po 23. uri) naj bodo osvetljeni le najpomembnejši kulturno-zgodovinski objekti. Uporaba rešetk za usmerjanje svetlobe je nujna! Če je le možno, objekte osvetljujemo od zgoraj navzdol.
• občani, ki imajo okoli hiš dekorativno razsvetljavo, naj poskrbijo, da bo snop svetlobe usmerjen proti tlem in uporabljena najšibkejša žarnica. V nočnih urah (po 23. uri) naj bo taka razsvetljava ugasnjena.
• najučinkovitejša varnostna razsvetljava je tista, ki jo aktivirajo infrardeči senzorji ob približevanju osebe. Senzorji naj bodo usmerjeni tako, da zaznajo le osebe ki se dovolj približajo objektu. Razsvetljava naj bo manjše moči in v cut-off izvedbi, da njena svetloba ne gre nad vodoravnico. Nenaden vklop luči bo zanesljivo pregnal vsiljivca. Poleg tega je taka razsvetljava bolj varčna in prijaznejša do okolja.  

Kaj bomo imeli od zmanjšanja svetlobnega onesnaženja? 

• povečana prometna varnost, saj primerne svetilke ne svetijo voznikom v oči, zato ni neprijetnega bleščanja. Tako so bolj varni tudi pešci, ki hodijo ob cesti.
• boljši spanec za tiste, ki jih svetloba v sobi moti.
• prihranili bomo pri energiji.
• varovali bomo naravo - predvsem živali, ki jih nočna svetloba moti, ker jo zamenjajo z Luno ali Soncem (ptice, netopirji, žuželke,...)
• ohranili bomo neokrnjen pogled na nočno nebo.  

Kam pelje neodgovorno in nestrokovno ravnanje z zunanjo razsvetljavo zelo zgovorno pričata spodnji dve sliki. Komentar skoraj ni potreben. Rešitev problema svetlobnega onesnaženja je razmeroma enostavna in poceni: postopno nadomeščanje sedanjih nezasenčenih svetilk s popolnoma zasenčenimi, ki svetijo le navzdol, kjer svetlobo potrebujemo. V odobju 10-15 let bi tako brez dodatnih stroškov zmanjšali svetlobno onesnaženje na minimalno mero. Zaradi zmanjšanih emisij v nebo pa prihranili tudi znaten del stroškov za porabljeno električno energijo. Vendar ne moremo pričakovati izboljšanja stanja brez večjega angažiranja Ministrstva za okolje in prostor, ki bi moralo podobno kot številna druga področja tudi to regulirati z ustrezno uredbo. Podlaga za ukrepanje je Zakon o varstvu okolja. Kljub nenehnim pozivom pa se Ministrstvo razen z obljubami do sedaj ni odzvalo s konkretnimi ukrepi.

Primerjava med naravnim temnim nebom (levo) in nebom, ki je onesnaženo z umetno svetlobo (desno)
 
Otok Cres , Hrvaška (6.7.2005)                         Observatorij Črni Vrh, Slovenija (27.7.2005)

Posnetka prikazujeta isti del neba - osrednji del naše Galaksije v smeri ozvezdja Strelca, ki je od nas oddaljen približno 50.000 svetlobnih let in sta bila posneta z isto opremo vendar iz dveh lokacij z zelo različno kvaliteto nočnega neba. Na otoku Cresu rimska cesta žari v vsem svojem sijaju, v Sloveniji pa se izgublja v svetlobnem smogu. Žal so trditve o ohranjenem okolju v Sloveniji, ki jih pogosto slišimo iz ust odgovornih za okolje le zavajanje. Za naše nočno nebo to gotovo ne drži. Dejstva, ki smo jih zbrali na teh straneh govorijo nekaj povsem drugega.