Janez Pezelj
Podobno kot vse novonastale države se tudi samostojna Slovenija prebija skozi zahtevno obdobje prehoda iz socializma v tržno gospodarstvo. V tem procesu prihaja do hitrih sprememb v družbi in v dobri želji po napredku, po boljšem, prepogosto ne vemo, da delamo slabo, da se nam odmika tudi cilj.
Slovenijo lahko glede številnih meril uvrstimo med 30 do 40 najbolj razvitih držav na svetu, toda kar zadeva prizadevanja za izboljšanje stanja in varstva okolja, naša država ne sodi v elitno družbo razvitih. Letna okoljska škoda dosega 4-6 odstotkov bruto domačega proizvoda, letna poraba za okoljevarstvene namene (tekoča poraba in naložbe) pa znaša le okoli 0,6 odstotkov bruto domačega proizvoda (v razvitih državah od 1,5 do 4 odstotke). Naše dobro ohranjeno naravno okolje z izjemno biološko in krajinsko pestrostjo bi morali izkoristiti kot prednost, ki jo imamo pred razvitim zahodom, veliko podatkov pa kaže, da delamo drugače. Človekov vpliv namreč seže, zaradi njegove sposobnosti mišljena in načrtovanja, v vse kotičke sveta in lahko bistveno spremeni delovanje vseh ekosistemov. Ključni problem današnjega časa v Sloveniji je pomanjkanje celovitega pristopa pri iskanju rešitev za perečo okoljevarstveno problematiko, kajti potrošništvo postaja tudi naš problem. Sad potrošništva, nestrokovnosti, predvsem pa slovenske nečimrnosti je, na videz zelo obrobna in nepomembna problematika - preveč osvetljena Slovenija. Tako lahko tudi to obliko onesnaževanja štejemo kot duhovno-vrednotno krizo, ki opozarja na človekovo sebičnost in ravnodušnost do narave.
Tako bi lahko enega tistih elementov, ki ovira hitrejše razreševanje rastoče ekološke probleme, v primeru svetlobnega onesnaževanja poiskali v človekovem antropocentričnem odnos do narave. Izvor ima daleč v zgodovini: v grški kulturi in židovski-krščanski miselnosti. Po Aristotelu, na primer, je narava vse ustvarila za ljudi! In dalje: niti ena izmed desetih božjih zapovedi ne govori o etičnih omejitvah in dolžnostih človeka do narave. Pa vendar, če si pomagamo z ekološko interpretacijo svetopisemskega izročila, se božja skrb za obstoj vrst kaže v naročilu Noetu, naj vzame na barko primerek od vsake vrste živali. Iz tega bi lahko sklepali, da božje zapovedi ne dovoljujejo človeku takšne rabe narave, ki zmanjšuje njeno raznovrstnost. Zanesljivo je, da priznavanje naravnih vrednot ne odpravlja antropocentričnost etike in njen gospodovalni značaj. Trditev se lepo odslikava v še enem od virov onesnaževanja okolja, ki je postal aktualen v novejšem času, ko je prišlo do velikega povečanja emisije svetlobe. Tudi v Sloveniji. Toda, prepočasi, nenačrtovano in po drobcih se slovenska javnost seznanja s škodljivostmi nove vrste onesnaženja - s svetlobno polucijo. Z njo v Sloveniji dokazujemo svoje neznanje in se, glede na napake, ki jih je storil razviti zahod, nočemo nič naučiti. Medtem ko se razviti svet s to nadlogo srečuje že od petdesetih let in jo poizkuša z raznovrstnimi ukrepi vsaj omejiti, če ne odpraviti, v Sloveniji o svetlobnem onesnaževanju na splošno ne vemo veliko. Z njim se strokovnjaki in posamezniki ter nekatere institucije, sicer načrtno in z veliko skrbjo ukvarjajo, a znanja in dognanja, ki jih premorejo, so zaenkrat nepovezana po posameznih institucijah. Do novega onesnaževanja, čeprav ozaveščeni strokovnjaki in redki posamezniki že nekaj časa bijejo plat zvona, smo izredno tolerantni: Slovenija je ponoči vse bolj osvetljena.
Na stari celini so tudi na tem področju pred Slovenijo, saj so že začeli uspešno odpravljati še eno človekovo napako, ki v veliki meri streže človekovemu napuhu. Pred 50-leti so na pojav prvi začeli opozarjati astronomi. Sprva neuspešno. Da svetlobno onesnaževanje škoduje tudi ljudem, pričajo podatki, zbrani v Veliki Britaniji. Svetlobno najbolj onesnažena je Belgija, sledita Nizozemska in Velika Britanija, v kateri se je začelo mnočično gibanje za temno nebo. Torej, gre za zametke nove ekološke etike v evropski antropocentrični etični paradigmi. V nekaterih razvitih državah se pojavljajo skupine ljudi, ki razvijajo nove življenjske stile. Odločajo se za zmerno blaginjo, postavljajo tako imenovana ekonaselja, ki potrošijo bistveno manj energije in vsak posameznik po svoji moči, naj bo še tako skromna, prispeva k pozitivnim spremembam v družbi. V teh državah so v marsikaterem mestu od besed prešli k dejanjem. V primeru preprečevanja svetlobnega onesnaževanja na srečo ne gre za dramatične posege, ki bi temeljito spremenile človekovo življenje.
Slovenija: nočno nebo je še vedno dragulj
V Sloveniji pospešeno in nekontrolirano "ugašamo" svetlobo zvezd. Tega dejstva se zaveda vse več ljudi. Med njimi so na prvem mestu astronomi. Herman Mikuž je na črnovrškem observatoriju kot prvi Slovenec v zgodovini odkril dve novi nebesni telesi, asteroida. Pri spremljanju Hale-Boppovega kometa je naredil odlične posnetke. Predvajale so jih največje TV hiše s CNN na čelu, fotografije pa so objavili najbolj brani časopisi in revije. O Sloveniji se je morda zaradi tega v svetu, resda v sorazmerno majhnem strokovnem krogu ljudi, več govorilo samo še ob 10-dnevni vojni. Avtor odličnih posnetkov se boji, da se mu podobno kakovostni posnetki ne bodo posrečili nikoli več. Je namreč med tistimi strokovnjaki, ki opozarjajo, da bo njihova dejavnost resno ogrožena ali onemogočena, če v Sloveniji ne bomo preprečili vse večjega svetlobnega onesnaževanja. Z ostalimi poznavalci se sklicuje na slabe izkušnje razvitih evropskih držav ter ZDA. V Evropi namreč že dolgo časa ugotavljajo, da njihovo nebo enostavno bledi. Na njihovem podeželju je mogoče ob lepih jasnih nočeh opazovati več kot 5000 zvezd, na obrobju mest pa kar desetkrat manj. Kako je v Sloveniji?
Astronoma s Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Tomaž Zwitter in Herman Mikuž trdita, da je slovensko nočno nebo še vedno znatno temnejše zahodnoevropskega. To pomeni, da je naše nebo še pravi dragulj, ki pa mu strežemo po življenju. Na kakšen način? Demokracija je namreč prinesla tudi slabe navade, pravzaprav bolje razvade: vse več je tako imenovanih laserskih snopov reklamnih žarkov, s katerimi so opremljeni tudi vaški lokali, in čigar usmerjeni snopi sežejo do 30 kilometrov daleč.
Večkrat nas preseneti razkošna in močna razsvetljava kulturnozgodovinskih ter poslovnih objektov. Praviloma se za razsvetljavo kulturnozgodovinskih objektov, navkljub opozorilom, še vedno uporabljajo najmočnejši žarometi. Gorijo cele noči, zato se porabi veliko električne energije. In ker je večina od njih osvetljena od spodaj navzgor, močno prispevajo k svetlobnemu onesnaževanju. Tisti, ki so postavljali reflektorje, so jih v dobri veri, a z neznanjem, ki prispeva k veliki škodi. Zagovorniki osvetljenih cerkva v svoje opravičilo za Goethejem kličejo: "Več svetlobe!" in so prepričani, da jih bodo na ta način ljudem približali. Nasprotniki z dokazi prepričujejo, da je prevelika količina svetlobe smrtonosna za življenje insektov. Premočna svetloba vpliva tudi na ptice, lahko pa privede tudi do siromašenja biotske raznovrstnosti. Nekateri slovenski biologi postrežejo z dokazi, da so zaradi svetlobnega onesnaževanja izginile nekatere vrste živali v dvokilometrskem pasu na obeh straneh osvetljenih cest.
Problem svetlobnega onesnaževanja dopolnijo tudi nepravilno in premočno osvetljene ulice. Če smo pri večernem sprehodu pozorni, bomo ugotovili, da so v naših ulicah pogostokrat nezasenčene svetilke. Več kot polovico svetlobnega toka oddajo v nebo, namesto na tla. Povrhu vsega so energetsko potratne, v deževnih dneh pa povzročajo močno bleščanje, kar je za voznike zelo nevarno. Podobno je z osvetljevanjem vodnih površin, mestnega zidovja, spomenikov. K onesnaževanju seveda prispevajo še reklame, najrazličnejša bogata dekorativna razsvetljava, pa razsvetljave reklamnih panojev in vseh mogočih reflektorjev, ki, kot lahko preberemo v nekaterih redkih pismih bralcev, skozi okna spalnic motijo nočni počitek državljanov. Priključna moč za javno razsvetljavo znaša v Sloveniji 49 MW (184.000 žarnic).
Vse našteto je dokaz, da v Sloveniji v nasprotju z nekaterimi razvitimi zahodnimi državami za področje zunanje razsvetljave nimamo nobene regulative, ni podzakonskih aktov, ki bi urejali to področje s stališča biotske raznovrstnosti. Javna razsvetljava je pogosto v rokah lokalnih skupnosti, ki včasih odločajo tudi na osnovi "ideoloških" argumentov. Po podatkih ELES-a iz decembra 1995 znaša mesečna poraba elektrike za en sam ponoči osvetljen kulturni ali javni objekt na mesec do 3000 kWh. Strokovnjaki pravijo, da je to velika številka. Pri tem pa jih povsem nič ne zanima, kdo je plačnik.
In še beseda o spomenikih. Po podatkih Republiške uprave za kulturno dediščino imamo v Sloveniji približno 9000 spomenikov, med temi je 2760 cerkva. Točnih podatkov, koliko jih je osvetljenih, nimamo. Nasprotniki osvetljevanja menijo, da je popolni nesmisel, da so ti objekti osvetljeni po polnoči. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da bi morali v okviru republiškega proračuna dobiti ekipo izvedencev, ki bi v časovno določenem obdobju ugotovila, kaj predvsem negativnega prinaša nekontrolirano in nestrokovno osvetljevanje. Glede na to, da se v Sloveniji osvetljevalci ogrevajo za močne reflektorje, se postavlja vprašanje, ali toplota zastarelih reflektorjev škodljivo vpliva na fasade.
Ugotovitev, da se z razsvetljavo, sodeč po vse bolj razsvetljeni deželi, ukvarja vsakdo, je morda pretirana, a dokazov o zakonski neurejenosti je vendarle že preveč. Zanimiva je tudi ugotovitev, da v Sloveniji v nasprotju z evropskimi izkušnjami ni močnega oziroma prepoznavnega civilnega gibanja, ki bi organizirano in kontinuirano opozarjalo na problem. Sem in tja, praviloma na eno leto, se v slovenskih dnevnikih pojavi kakšen članek, ki nato sproži bolj ali manj kakovostna in argumentirana pisma bralcev. Žal se po krajšem času pisci utrudijo, strokovnjaki zanj nimajo dovolj časa ali moči, in potrebno je počakati na kakšno naključje, da se o svetlobnem onesnaževanju znova začne govoriti in pisati. Vsekakor bi bilo dobro, ko bi se govorice in tovrstna pisanja končala v zakonskih aktih.
Naključje je hotelo, da se je s problematiko s pomočjo poslanskega vprašanja seznanilo celo najvišje zakonodajno telo. Naključje zato, ker je eden izmed kandidatov na državnozborskih volitvah postal poslanec. A tudi v državnem zboru po pobudi poslanca prof. Sama Bevka dlje kot do seznanitve niso prišli. Poslansko vprašanje, postavljeno vladi Republike Slovenije na 4. seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 8. maja 1997, je rodilo sad štiri dni kasneje. Odgovor v samo devetih skopih vrsticah je bil resda kratek, a spričo hitrosti odgovora so bili pobudniki in nekaj poslancev v državnem zboru, prepričani, da se je postopek vendarle začel. Po več kot treh letih kaže, da so zadolženi na ministrstvu za okolje in prostor spričo drugih obveznosti na "nenevarno onesnaževanje s svetlobo" povsem pozabili. To pomeni, da v Sloveniji še vedno nimamo ustreznega predpisa, s katerim bi zmanjšali svetlobno onesnaževanje. Bo potrebno, da bi prišli do kakovostne rešitve, novo naključje in koliko časa bomo nanj čakali?
Glede zakonske regulative je na potezi Ministrstvo za okolje in prostor, ki je pred kratkim dobilo osnutek Uredbe o zmanjšanju svetlobnega onesnačevanja v Sloveniji. Osnutek, ki so ga pripravili na Oddelku za fiziko na ljubljanski Univerzi, je kratek in jedrnat, pisan in oblikovan po podobnih sodobnih uredbah razvitega sveta, ima vse skupaj deset členov, ki so kristalno jasni in razumljiv, in po katerih bi lahko ustrezne službe takoj začele delovati. Številni primeri iz razvitih držav namreč kažejo, da so pozitivne spremembe ne le nujne, marveč tudi dosegljive. Najvažnejše je to, da spremembe prinašajo manjšo obremenjevanje okolja, manjše stroške in višjo kakovost življenja Torej, v Sloveniji nadzora nad svetlobnim onesnaževanjem s strani lokalnih ali državnih institucij ni.
Tuje izkušnje
Za začetek boja proti svetlobnemu onesnaževanju so zaslužni astronomi. Leta 1976 je Mednarodna astronomska zveza sprejela resolucijo, v kateri opozarja na rastoč negativen vpliv svetlobnega onesnaževanja. Seveda so imeli pred očmi svojo dejavnost: astronomska opazovanja, ki jim je grozil konec. Iz njihovih pobud so se razvile ostale, katerih cilj je temno nebo.
Sodeč po redkih zapisih se znanstveniki v Evropi ukvarjajo predvsem s cestno javno razsvetljavo in ugotavljajo, da več kot polovica svetlobe uhaja v nebo. Opozarjajo, da v 25 letih na evropskem nebu ne bo več videti zvezd. Najbolj hudo je v Belgiji, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Tako imenovani civilni iniciativi je po posameznih deželah uspelo oživeti gibanja za temne noči. Pred desetimi leti je bila tako v ZDA ustanovljena Mednarodna zveza za temno nebo. V desetletju je pridobila številne privržence, tako da danes združuje številne organizacije civilne družbe kar iz 60 držav. Njen namen je globalno zmanjšanje svetlobnega onesnaževanja. Ne samo zaradi lažjega dela astronomov, pač pa tudi zaradi energetskih in splošno okoljevarstvenih razlogov. Tisti, ki bolje poznajo delovanje tega združenja, trdijo, da je njegov največji uspeh dejstvo, da tako v ZDA kot tudi drugod po svetu vse več mest in okrožij uvaja posebno zakonodajo glede preprečevanja odvečnega osvetljevanja.
Danes imajo v ZDA dve pomembni združenji: Internacional Dark Sky Association in New England Light Pollution Advisory Group, z najbolj dejavnimi pa se lahko pohvalijo v naslednjih državah: v Veliki Britaniji s Campaign for Dark Sky, v Švici Dark Sky Switzerland, na Kanarskih otokih deluje IAC La Palma, v Grčiji so aktivni v zdručenju Light Pollution Program, v Italiji imajo Light Pollution in Italy, v Franciji Le Comite National pour la Protestion du Ciel... Flamci so prvi organizirali TEMNO NOČ: izključili so vse neonske in reklamne svetilke ter določene cestne luči. Akciji naj bi se sčasoma pridružile vse države Beneluksa, kasneje pa naj bi sodelovala vsa Evropa. Osnovni cilj je nova javna razsvetljava z bistveno bolj ekonomičnimi in fokusiranimi svetilkami, usmerjenimi v točno določen prostor.
V soseski Reichstett v Straasbourgu so leta 1993 obnovili javno razsvetljavo, poskrbeli za senčnike in sprejeli odlok, da po 23. uri ugasnejo vse reflektorje, ki osvetljujejo javne zgradbe. Svetlobno onesnačevanje se je zmanjšalo za dve tretjini, prihranek energije je 30 odstoten.
Zanimivo je, da iz Velike Britanije poročajo o izsledkih, da tovrstno onesnaževanje škoduje ljudem. Preveč svetlobe naj bi načelo zdravje, saj spreminja človekove spalne navade in povzroča stresna stanja. In kako zaščititi objekte pred kriminalci? Odgovor je zelo enostaven: stavbe, ki so osvetljevane zaradi varnostnih razlogov, naj bi opremili s senzorji. V Veliki Britaniji so pobudi za temno nebo prisluhnili tudi v vladnih krogih ter profesionalnih združenjih, ki se ukvarjajo z razsvetljavo, pa tudi v industriji svetlobnih teles. Zlasti proizvajalci so dalekosežno začutili, da se na tem področju nekaj premika in v želji, da ne bi bili ob zaslužek, so prisluhnili civilnim iniciativam. Posebno po novici, da je bila Evropskemu parlamentu v Starsbourgu 11. aprila 1996 predana peticija z zahtevo, da se na ravni Evropske unije sprejmejo ukrepi proti širjenju svetlobnega onesnaževanja.
Razveseljujoča je novica, da so peticijo podprli številni parlamentarci iz Velike Britanije, Nemčije in nekaterih drugih držav. Upamo lahko, da bo na ravni evropskega parlamenta sprejeta ustrezna regulativa za preprečevanje svetlobnega onesnaževanja za celotno Evropsko unijo.
Predlog ukrepov
Slovenski zakon o varstvu okolja med emisije iz posameznega vira v okolje poleg hrupa, sevanja, vibracij in toplote omenja tudi svetlobo. Žal podzakonskih aktov za to področje ni. Človek bi pričakoval, da je v pobudi za pristop h konvenciji o varstvu evropskega rastlinstva in živalstva in njunih naravnih habitatov, ki jo je slovenska vlada sprejela 15. januarja 1998, poglavje, ki bo namenjeno svetlobnemu onesnaževanju. V uvodu konvencije je med drugim zapisano, da države članice Sveta Evrope in druge podpisnice konvencije, upoštevajo željo Sveta Evrope po ohranjanju narave, vendar v nobenem poglavju ne omenja zaščito pred svetlobnim onesnaževanjem.
Glede na podatke, da je v Sloveniji 6000 naselij in da je 40 odstotkov površine presvetljene, se postavlja vprašanje, kdaj bo Slovenija izgubila sloves, da je naša država po številu vrst med najbogatejšimi na svetu. Eden izmed poslancev je 8. maja 1997 postavil dobro formulirano poslansko pobudo glede svetlobnega onesnaževanja. Takrat smo lahko zabeležili prvo pobudo na najbolj pristojnem mestu, v najvišjem državnem zakonodajnem telesu. Temelji na dejstvu, da bodo zaradi naraščajočega svetlobnega onesnačevanja v Sloveniji naši svetovno uveljavljeni astronomi ostali brez dela. Isto ugotavljata tudi Fakulteta za matematiko in fiziko ter Astronomsko - geofizikalni observatorij. Apele naslavljata na vlado, podobno kot je to naredil državni zbor, oziroma poslanec, ki v pobudi predlaga, da vlada na podlagi 27. člena Zakona o varstvu okolja sprejme "Uredbo o zmanjšanju in nadzoru svetlobnega onesnaževanja". Poslanec v pobudi med drugim izraža prepričanje, da mora imeti tudi danes vsakdo možnost videti zvezde, planete, Rimsko cesto, komete, kajti tudi na ta način prihajamo v neposreden stik z naravo. V pobudi je zapisal, citiram: "S to uredbo ne predlagam, da ugasnemo luči. Astronomi, okoljevarstveniki in ljubitelji narave potrebujemo le boljšo razsvetljavo, ki sveti navzdol, kjer svetlobo potrebujemo in ne navzgor, kjer nikomur ne koristi " (konec citata).
Ministrstvo za okolje je pred kratkim dobilo tudi osnutek Uredbe o zmanjšanju svetlobnega onesnaževanja v Sloveniji. Predstavniki slovenske pobude za temno nebo imamo tako vsa orodja za ukrepanje. Zlasti enega najmočnejših argumentov, ki mora prepričati tudi vlado: problem slovenskega svetlobnega onesnačenja je možno odpraviti z razmeroma majhnimi sredstvi. Začelo bi se z majhnimi koraki, s postopno zamenjavo neustreznih svetilk s tistimi, ki ustrezajo ekološkim normativom. Torej gre za poenoten nadzor nad javno razsvetljavo, za omejitve pri osvetljevanju objektov kulturne dediščine, poslovnih stavb, sakralnih objektov, za prepoved uporabe premočne in neracionalne svetlobe ter za prepoved premočnih izvorov reklamne usmerjene svetlobe. Gre tudi za uredbo, s katero bi tovrstno razsvetljavo, kjer je le mogoče, izključili med 23. ali 24. uro in sončnim vzhodom. Na ta način bi privarčevali električno energijo in veliko denarja, gledano globalno, pa bi bili prijaznejši do omejenih zalog energije na zemlji. Zato predlagam naslednje korake:
LITERATURA:
VIRI:
Obnovljeno 4. januarja 2001